Opis

Dolenjske Toplice ležijo na zahodnem obrobju Novomeške kotline ob potoku Sušica in križišču lokalnih cest iz Novega mesta, Soteske in Podturna. V zgodovini je bil kraj prvič omenjen leta 1228. Od leta 1768 pa se mesto šteje za zdravilišče, ko je bila zgrajena prva zdraviliška zgradba.
Mesto samo in širša okolica , vam ponuja ogromno možnosti za zapolnitev prostega časa. Ogledate si lahko zeliščni park Kmetije Plavica, za sproščanje obiščite Wellness center Balnea. V bližnjih restavracijah in gostilnah si lahko potešite lakoto in žejo z pristno lokalno kulinariko. V Dolenjskih Toplicah z okolico, najdete tudi kar nekaj zgodovinskih znamenitosti. Obisk Baze 20, Grada Soteska ali Kočevski rog so le nekatere od teh.

Available departures

We are sorry, there are no cabins available at this cruise at the moment

Dolenjske Toplice

Dolenjske Toplice

 

Dolenjske Toplice ležijo na zahodnem obrobju Novomeške kotline ob potoku Sušica in križišču lokalnih cest iz Novega mesta, Soteske in Podturna. V zgodovini je bila prva pisna omemba kraja leta 1228. Ponujajo vam ogromno možnosti za zapolnitev prostega časa.

 

Če imate radi športne aktivnosti, lahko bivanje v Dolenjskih Toplicah izkoristite za tek ali sprehode po organiziranih  poteh, na bližnjih igriščih lahko igrate tenis, košarko, odbojko, nogomet ali pa se preizkusite v vodnih športih na reki Krki in Kolpi (rafting, kajak, čolnarjenje). V Dolenjskih Toplicah z okolico, najdete tudi kar nekaj znamenitosti. Obisk Baze 20, Gradu Soteska ali Kočevski rog so le nekatere od teh. Ogledate si lahko tudi zeliščni park na Kmetiji Plavica, za sproščanje pa obiščete Wellness center Balnea. V bližnjih restavracijah in gostilnah si lahko potešite lakoto in žejo s pristno kulinariko. V Športnem centru K2M ponujajo tudi možnosti izposoje kolesa za hitrejše premagovanje razdalj ali aktivno kolesarjenje. V kolikor pa vas zanima ribarjenje, pa se vam ponuja odlično izhodišče tudi za to. V zimskem času se odpira še dodatna možnost kot razne aktivnosti na bližnjem Smučišču Bela.

Športne aktivnosti

Baza 20

Kolesarjenje

Grad Soteska

Kočevski Rog

Kmetija Plavica

Kulinarika

 

Read more

Zanimivosti test

Zgodovina

Prva pisna omemba Dolenjskih Toplic nosi letnico 1228, ko je Henrik IV., mejni grof Istrski, podelil del svoje velike imovine cistercijanski opatiji Stična. Leta 1385 so prišle Toplice v šeststoletno posest grofov Auerspergov Turjaških, ki so po vzoru nekaterih takratnih srednjeevropskih toplic povzdignili ljudsko kopališče v Toplicah v imenitnejše “gorke in grezne kopeli”. Kraj je igral pomembno vlogo tudi med prvo in drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni se je kraj začel razvijati v rehabilitacijski center Balnea. razvoj se je posebno pospešil po letu 1974, ko se je zdravilišče priključilo Tovarni zdravil Krka v Novem mestu. Voda termalnih vrelcev v Dolenjskih Toplicah je po definiciji izoakratoterna, rahlo mineralizirana in ima temperaturo človeškega telesa, kar je najprimernejše za zdravje bolezni gibalnega sistema in poškodb.
Na obeh straneh Krke je veliko spomeniško varovano območje, v katerem so za kulturne spomenike razglašene razvaline gradu Stara Soteska, dvorca Soteska s parkom in Hudičevim turnom ter župnijska cerkev sv. Erazma in spomenik NOB na pokopališču.
Dvorec Soteska. V 16. st. je bil na ravnici ob Krki pozidan predhodnik dvorca Soteska. Tlorisno zasnovo gradiča, ki ga je v prvem desetletju 17. st. skiciral Janez Klobučarič, lahko slutimo v jugozahodnem delu razvalin baročnega dvorca.
Veličasten dvorec Soteska, po Valvasorjevem mnenju eden najlepših v deželi Kranjski, je dal v letih 1664 do 1689 pozidati grof Jurij Žiga Gallenberg. Zasnovan je bil kot pravokotnik, katerega notranje dvorišče so obdajali štirje enonadstropni trakti z arkadami v obeh nadstropjih. Trdnost grajske stavbe so poudarjali štirje vogalni stolpi in vhodni stolp z grboma Gallenbergov in Schrottenbachov ter napisno ploščo z letnico 1675 nad vhodnim portalom. Dvorec so odlikovali bogato poslikani prostori iz konca 17. st., pripisani slikarju Almanachu.
Gallenbergi so bili lastniki gospostva Soteska do 1733, ko so ga prodali grofom Auerspergom. Leta 1743 so gospostvo kupili grofje Lichtenbergi in ga obdržali do 1793. Takrat so ga pridobili knezi Auerspergi z gradu Žužemberk, ki so ga imeli v lasti do konca 2. svetovne vojne. Dvorec je bil jeseni 1943 požgan, po vojni so ga izkoriščali kot kamnolom. Pred popolnim propadom je razvaline rešila spomeniška služba.
V tesni povezavi z lastniki gradu in dvorca Soteska je tudi cerkev sv. Erazma, prvič posredno omenjena 1396 in od 1617 sedež župnije. Sedanje stavba je iz okoli 1664. Ima kvalitetno oltarno opremo iz 18. st. in Goldensteinovo poslikavo prezbiterija iz 1856.
Sočasno z gradnjo dvorca Soteska je nastajala tudi parkovna zasnova, ki je prvotno obsegala le obzidane površine ob dvorcu, urejene po renesančnih vzorih. Ob koncu 17. st. so na ravnici ob reki Krki zasnovali nov baročni park, v katerem sta v prefinjeni celoti zaživela arhitektura in oblikovani naravni ambient.Osrednji motiv parka predstavlja vrtni paviljon, poznan kot Hudičev turn, zasnovan na deteljičasti talni osnovi. Njegova notranjščina je bogato poslikana. V pritličju je upodobljena iluzionistična kompozicija, zasnovana na motivu vodnjakov in portalov, na oboku pa prizor iz antične mitologije Zevsova ugrabitev Ganimeda. V nadstropju lahko na delno odkriti poslikavi občudujemo domišljene iluzionistične kompozicije naslikane stebriščne arhitekture in v monumentalnih ženskih figurah prepoznamo poosebitve vere, upanja in ljubezni. Poslikava iz konca 17. st. sodi v delavniški krog mojstra Almanacha.S kamnitim zidom obdan park je bil razčlenjen na pravokotna polja, razvrščena ob osrednji poti. Vrtni paviljon je z dvorcem povezovala osrednja pot v osi parka, ki je vodila skozi tri kamnite portale ter ustvarjala za tisti čas značilno občutje bega v prostor. V začetku 20. st. so park spremenili v sadovnjak, v Hudičev turn pa so se vselili stanovalci. Spomin na opuščeni grajski park ohranjajo le bele narcise, ki se tu razcvetijo vsako pomlad.Ljudsko izročilo pojasnjuje nenavadno ime vrtnega paviljona z radoživimi zabavami, ki jih je prirejala grajska gospoda. Čeprav so odražale le življenjski stil aristokracije rokokojskega časa, so med podeželani vzbujale vtis pregrešnosti, zato je vrtni paviljon dobil ime Hudičev turn. Grad Stara Soteska se v virih prvič omenja 1311, njegov prvi znani lastnik gospod Herman Črnomaljski pa 1326. Od gospodov Črnomaljskih so ga 1448 z ženitvijo pridobili vitezi Širski. Ti so grad zaradi njegove odročne lege v 16. st. opustili in na nasprotnem, levem bregu Krke pozidali novega.Iz še ohranjenih razvalin lahko razberemo stolpasto obliko gradu. Ostanki južnega kamnitega zidu z zaobljenima vogaloma izdajajo za romaniko značilno zidavo iz klesancev, položenih v pravilne vrste, kar uvršča nastanek Stare Soteske v 12. st. Romansko stolpasto jedro je v času pozne gotike dobilo dvojno, v temeljih ohranjeno obzidje s stolpi in obrambne jarke.Grad je imel globoko v živo skalo vklesane ječe, ki si jih je v drugi polovici 18. st. ogledal tudi J. V. Valvasor. V njih je konec 15. st. na svojo usodo čakala hči tedanje lastnika Soteske Jurija Širskega, ki se je proti očetovi volji zaljubila v svojega domačega učitelja.
Grad Rožek (nemško Roseckh) je stal v naselju Podturn pri Dolenjskih Toplicah v občini Dolenjske Toplice.Grad so sezidali vitezi Rožeški v začetku 13. stoletja. Prvič je pisno omenjen leta 1249, kot Reizekke. Opuščen je bil v 19. stoletju.

Kočevski rog

Kočevski rog obsega več kot petsto kvadratnih kilometrov razgibanega kraškega sveta med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino. Najvišji vrh je 1099 m visoki Veliki Rog.
Podnebje je hladno in vlažno, kar je posledica mešanja alpskih, sredozemskih in celinskih zračnih tokov, zaradi česar so kočevski gozdovi še posebej primerni za gobarjeneje. Gozdovi so predvsem jelovo-bukovi, najpomembnejše drevesne vrste pa jelka, bukev, smreka, javor, brest, jesen, lipa, divja češnja. V ohranjenem naravnem okolju so preživele tri največje evropske zveri (volk, medved in ris), parkljarji, pa tudi ujede, sove in druge prostoživeče živali.
V Rogu so se ohranili tudi trije pragozdovi , kje najdemo Rajhenavsko jelko (Abies alba), ki je z obsegom 496 cm tretja najdebelejša, z višino 51,5 m pa najvišja jelka v Sloveniji. Ocenjena starost je 500 let. Lesna masa: 38 kubičnih metrov. Ime je ta jelka dobila po rajhenavskem pragozdu, ta pa po vasi Rajhenav, ki se nahaja v bližini.
Danes ima Rog le malo stalnih prebivalcev. Tradicionalne gospodarske dejavnosti so kmetijstvo, gozdarstvo (pred sto leti so nakuhali več kot polovico slovenskega oglja), danes tudi lov in (lovski) turizem. Kočevski rog predstavlja enega redkih otokov še kvalitetno ohranjene narave v Sloveniji in Srednji Evropi. Nastanek žage Rog leta 1894 je povezan z izgradnjo kočevske in dolenjske železnice, ki sta omogočili hitrejši in cenejši prevoz lesa iz Roga. Bila je prva moderna parna žaga v Rogu. V novonastalem naselju je v času največjega razcveta pred prvo svetovno vojno delalo okoli 400 delavcev, ki so letno predelali tudi do 40.000 m³ lesa. Žaga je bila največji in najmodernejši lesnoindustrijski obrat v Sloveniji. Imela je lastno kovačijo, strojno, kolarsko in ključavničarsko delavnico, moderno sušilnico, elektrarno in svoj vodovod. Za zbiranje deževnice sta bili zgrajeni dve ogromni cisterni. Do oddaljenih predelov so zgradili 32 km ozkotirne železnice. Konkurenca v Sredozemlju, kamor so izvozili največ lesa, zlasti pa gospodarska kriza po letu 1930 sta žago spravili na kolena. Leta 1935 je prenehala obratovati. Stroje so razprodali. Poleti 1942 so jo požgali italijanski vojaki. Po vojni je v obnovljeni stavbi uprave  živel revirni gozdar z družino, danes je v njej skavtski dom. Drugi objekti so v ruševinah, vse bolj jih prerašča gozd, a so priljubljena izhodiščna točka za vzpon na vrh Roga.

Baza 20

Baza 20, najprej imenovana Točka 20, na kateri je bilo od aprila 1943 do decembra 1944 bivališče političnega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja, je edini na tako skriven način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi in je pomemben spomenik slovenske državnosti. Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov ni bila nikoli odkrita. V celoti ohranjena je zavarovana kot spomenik državnega pomena.
V Bazi 20 so živeli in delali člani Izvršnega odbora in Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in Protifašističnega sveta narodne osvoboditve (AVNOJ), Komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, tehnično osebje in drugi. Skupno je v 26 barakah živelo do 180 prebivalcev. Vloga in pomen Baze 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki št. 16 (Baraka propagandistov) na Bazi 20. Razstava prikazuje vojaško in politično vodstvo odpora in opisuje dogodke in dejavnosti, na katere je vodstvo na Bazi 20 najbolj vplivalo. Tu izstopata zasedanje Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in zasedanje Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta SNOS v Črnomlju, ki sta najpomembnejša dogodka v medvojni graditvi slovenske državnosti. Predstavljeni so še nekateri takratni časopisi, množične organizacije in  sodelovanje z zavezniki…
Partizansko zdravstvo v Kočevskem rogu predstavlja vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji druge svetovne vojne. V na skritih krajih zgrajenih in glede na vojne razmere dobro opremljenih in oskrbovanih bolnicah so ranjenci pod zdravniškim nadzorom hitreje okrevali, saj niso bili izpostavljeni vsakodnevnim naporom borbenih enot.
Takšna skrb za ranjence odporniškega gibanja je bila začrtana na sestanku partizanskih zdravnikov v začetku junija 1942 v Tisovcu. Organizacijo in gradnjo bolnic je prevzel dr. Pavel Lunaček-Igor. Prva bolnica je začela delovati v začetku junija 1942 v gozdarski koči na Daleč hribu. Imenovali so jo Centralna bolnica. V italijanski ofenzivi poleti 1942 je bila požgana, zato so že septembra pričeli graditi tako imenovane konspirativne bolnice. Navadno so jih gradili na dnu globokih, poraščenih vrtač. Gradile so jih stalne ekipe, sestavljene iz zaupnih tesarjev in mizarjev.

Reka Krka

Krka je najdaljši desni pritok Save v Sloveniji. Izvira v Suhi krajini, teče najprej proti jugovzhodu, nato zavije na severovzhod, teče skozi Novo mesto in po vsej dolžini po Krški kotliniter se pri Brežicah izliva v Savo. Po dolžini je druga najdaljša povsem slovenska reka (za Savinjo) in največja reka na Dolenjskem.
Sprva teče 28 km daleč proti jugovzhodu po široki dolini, nastali vzdolž žužemberškega preloma, ki ima zelo nenavaden prečni prerez: reka teče večino poti po ozki, 10–25 m globoki dolini s strmimi pobočji, ki si jo je izdelala v živoskalno podlago starejše doline, od katere je ostalo 1–2 km široko dno na obeh straneh reke, na katerem so našle obilo prostora številne vasi in njihova polja. Na poti skozi Suho krajino se Krka neopazno povečuje, saj priteka vanjo z obeh strani voda iz kraškega podzemlja Suhe krajine, Mnogi so drobni izviri, ki se okrepijo le ob dolgotrajnih deževjih, nekateri pa so prav mogočni, kot npr. Globočec, desni pritok pri Zagradcu, iz katerega se s pitno vodo oskrbuje velik del Suhe krajine.
Posebnost tega dela doline so lehnjakovi pragovi, saj je Krka naša edina večja reka, ki odlaga lehnjak (domačini mu pravijo lahkovec ali lahki kamen); najštevilnejši in najlepši so med Zagradcem in Žužemberkom ter med Dvoromin Gornjim Kotom. Lehnjak je iz kalcijevega karbonata, ker pa se odlaga na mahovih in drugem vodnem rastlinju, je zelo luknjičast in lahek ter razmeroma mehak in so ga nekoč uporabljali tudi kot gradbeni kamen.Ob lehnjakovih pragovih so nekoč delovali številni mlini in žage, ki so danes vsi razen enega opuščeni.
Pod Dvorom se značaj doline Krke povsem spremeni: široka dolina preide v ozko, kakšnih 5 km dolgo sotesko med strmima pobočjema Ajdovske planote na severni in Kočevskega Roga na južni strani. Na spodnjem koncu soteske so ostanki istoimenskega gradu, kmalu za njim pa napravi reka izrazito koleno in se usmeri proti severovzhodu. Z desne se ji pridružita Radeščica in Sušica, dolina pa se razširi v majhno Straško kotlinico.
Ob zgornjem toku Krke so nekoč delovali številni mlini in žage, saj je bil to edini vir vodne energije za celotno Suho krajino. »V 2. polovici 19. stoletja so redno mleli v 24 mlinih, phali ječmen, proso in ajdo v 3 stopah, izdelovali sukno v 2 valjkalnicah, žagali na 14 žagah in kovali v 5 kovačijah. Pri slednji številki niso upoštevani veliki kovaški in železolivarski obrati v Zagradcu in na Dvoru ter papirnica in usnjarna v Žužemberku. Po koncu 2. svetovne vojne so vodni obrati drug za drugim umirali, nekaj opuščenih še vedno stoji (npr. v Praprečah), v celotni zgornji dolini pa deluje samo še Štupnikov mlin v Zagradcu. Danes je neposredno z reko povezan turizem, tako v zgornjem toku, kjer je ob reki več turističnih kmetij, kot ob spodnjem toku, kjer je najpomembnejša turistična točka grad Otočec. Reka Krka je zato idealna za vse ljubitelje ribolova in vodnih aktivnosti ( kajak, kanu, rafting,..)

Kulinarika

Če vas med obiskom Dolenjskih Toplic in okolice zagrabi lakota obvezno obiščite gostilno Oštarija. V Oštariji boste lahko preizkusili lokalno in avtohtono pridelano hrano izpod rok kuharskega mojstra Roberta Gregorčiča, ki pozabljene recepte naših babic nadgradi s ščepcem sodobne kulinarične kreativnosti. Posebno pozornost namenjajo izboru sestavin, ter tesnemu sodelovanju z lokalnimi pridelovalci, s katerimi uspešno postavljajo Dolenjsko regijo na kulinarčni zemljevid Slovenije.
V gostilni Štravs iz Podturna bodo svoje mesto našli vsi ljubitelji rib, predvsem postrvi, pa tudi preostalih morskih dobrot. Gostilna je poznana predvsem po hrustljavo pečeni in kuhani postrvi ter domačih divjačinskih klobasah in salamah.
Izkušeno kulinarično osebje vam bo v gostišču Kolesar postreglo s širokim izborom domače hrane, hišnih posebnosti ter jedi po vašem izboru, dnevno pa so na voljo tudi kosila. Ob vikendih pa se na ražnju vrtita jagenjček ali odojek.Gostišče pa je še posebej posznano po svoji jurčkovi in česnovi juhi, ciganskemu krožniku , ocvirkovih pogačicah ter jedi iz krušne peči.
V mesecu oktobru pa lahko v Dolenjskih Toplicah obiščete prireditev Topliško Jabolko z bogatim in pestrim programom, razdeljenim na strokovni in zabavni del. Tako vsako leto poteka borza za lokalno oskrbo ter ocenjevanje domačih jabolčnih zavitkov, sokov in kisov. V večernem delu zabavnega programa pa pridejo na svoj račun vsi želji dobre zabave z lokalnimi ansambli.

Ostale zanimivosti

Vinorodni okoliš Dolenjske pokriva le tista območja, kjer so še dani pogoji za uspevanje vinske trte,zato znatno manjši od geografske opredelitve Dolenjske . Dolenjski vinorodni okoliš predstavljajo manjši griči, raztreseni na tem območju, ki so med seboj ločeni z manjšimi ali večjimi dolinami. Vinogradi ležijo na bolj ali manj strmih pobočjih, do nadmorske višine 400 m. Posebna značilnost dolenjskega vinorodnega okoliša so vsekakor tla v katerih raste cviček. Cviček je poleg toskanskega chiantija edino vino na svetu, sestavljeno iz rdečih in belih sort grozdja. Ker ima nizko stopnjo alkohola (8,5 do 10 %) ter prijetno kislino, je zelo pitno vino in se odlično prilega k vsem jedem. Cvičku med vini pripisujejo še posebej veliko zdravilnih učinkov. Več kisline in nižja alkoholna stopnja, ki sta ga nekoč odrivala na obrobje slovenskih vin, sta se izkazala za njegovo prednost. Zaradi prve je priporočljiv za sladkorne bolnike, druga ga uvršča med dietetična vina. Obenem vsebuje flavonoidne snovi, ki pozitivno vplivajo na zdravje, saj zmanjšajo kardiovaskularna tveganja. Cviček ugodno vpliva na prebavo, pospešuje tek, preprečuje nespečnost in krepi krvni obtok.
V Soteski si lahko ogledate Depo starih avtomobilov, gasilskih črpalk, motorjev in vprežnih vozil. Muzej je odprt med 14:00 in 19:00, nahaja pa se v bivšem grajskem hlevu.
V kraju Oberh pa si lahko ogledate destilarno in čokoladnico Berryska, kjer boste izvedeli vse o destliciji in spoznali skrivnosti priprave vrhunskih Berryskinih čokoladnih dobrot.
slika zgdovina kraja

Zgodovina kraja

Prva pisna omemba Dolenjskih Toplic nosi letnico 1228, ko je Henrik IV., mejni grof Istrski, podelil del svoje velike imovine cistercijanski opatiji Stična. Leta 1385 so prišle Toplice v šeststoletno posest grofov Auerspergov Turjaških, ki so po vzoru nekaterih takratnih srednjeevropskih toplic povzdignili ljudsko kopališče v Toplicah v imenitnejše “gorke in grezne kopeli”. Kraj je igral pomembno vlogo tudi med prvo in drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni se je kraj začel razvijati v rehabilitacijski center Balnea. Razvoj se je posebno pospešil po letu 1974, ko se je zdravilišče priključilo Tovarni zdravil Krka v Novem mestu. Voda termalnih vrelcev v Dolenjskih Toplicah je po definiciji izoakratoterna, rahlo mineralizirana in ima temperaturo človeškega telesa, kar je najprimernejše za zdravje bolezni gibalnega sistema in poškodb.

Na obeh straneh Krke je veliko spomeniško varovano območje, v katerem so za kulturne spomenike razglašene razvaline gradu Stara Soteska, dvorca Soteska s parkom in Hudičevim turnom ter župnijska cerkev sv. Erazma.

Veličasten dvorec Soteska, po Valvasorjevem mnenju eden najlepših v deželi Kranjski, je dal v letih 1664 do 1689 pozidati grof Jurij Žiga Gallenberg. Zasnovan je bil kot pravokotnik, katerega notranje dvorišče so obdajali štirje enonadstropni trakti z arkadami v obeh nadstropjih. Trdnost grajske stavbe so poudarjali štirje vogalni stolpi in vhodni stolp z grboma Gallenbergov in Schrottenbachov ter napisno ploščo z letnico 1675 nad vhodnim portalom. Dvorec so odlikovali bogato poslikani prostori iz konca 17. st., pripisani slikarju Almanachu.
Gallenbergi so bili lastniki gospostva Soteska do 1733, ko so ga prodali grofom Auerspergom. Leta 1743 so gospostvo kupili grofje Lichtenbergi in ga obdržali do 1793. Takrat so ga pridobili knezi Auerspergi z gradu Žužemberk, ki so ga imeli v lasti do konca 2. svetovne vojne. Dvorec je bil jeseni 1943 požgan, po vojni so ga izkoriščali kot kamnolom. Pred popolnim propadom je razvaline rešila spomeniška služba.

V tesni povezavi z lastniki gradu in dvorca Soteska je tudi cerkev sv. Erazma, prvič posredno omenjena 1396 in od 1617 sedež župnije. Sedanje stavba je iz okoli 1664. Ima kvalitetno oltarno opremo iz 18. st. in Goldensteinovo poslikavo prezbiterija iz 1856.

Sočasno z gradnjo dvorca Soteska je nastajala tudi parkovna zasnova, ki je prvotno obsegala le obzidane površine ob dvorcu, urejene po renesančnih vzorih. Ob koncu 17. st. so na ravnici ob reki Krki zasnovali nov baročni park, v katerem sta v prefinjeni celoti zaživela arhitektura in oblikovani naravni ambient. Osrednji motiv parka predstavlja vrtni paviljon, poznan kot Hudičev turn, zasnovan na deteljičasti talni osnovi. Njegova notranjščina je bogato poslikana. V pritličju je upodobljena iluzionistična kompozicija, zasnovana na motivu vodnjakov in portalov, na oboku pa prizor iz antične mitologije Zevsova ugrabitev Ganimeda. V nadstropju lahko na delno odkriti poslikavi občudujemo domišljene iluzionistične kompozicije naslikane stebriščne arhitekture in v monumentalnih ženskih figurah prepoznamo poosebitve vere, upanja in ljubezni. Poslikava iz konca 17. st. sodi v delavniški krog mojstra Almanacha.S kamnitim zidom obdan park je bil razčlenjen na pravokotna polja, razvrščena ob osrednji poti. Vrtni paviljon je z dvorcem povezovala osrednja pot v osi parka, ki je vodila skozi tri kamnite portale ter ustvarjala za tisti čas značilno občutje bega v prostor. V začetku 20. st. so park spremenili v sadovnjak, v Hudičev turn pa so se vselili stanovalci. Spomin na opuščeni grajski park ohranjajo le bele narcise, ki se tu razcvetijo vsako pomlad.Ljudsko izročilo pojasnjuje nenavadno ime vrtnega paviljona z radoživimi zabavami, ki jih je prirejala grajska gospoda. Čeprav so odražale le življenjski stil aristokracije rokokojskega časa, so med podeželani vzbujale vtis pregrešnosti, zato je vrtni paviljon dobil ime Hudičev turn.

Grad Stara Soteska se v virih prvič omenja 1311, njegov prvi znani lastnik gospod Herman Črnomaljski pa 1326. Od gospodov Črnomaljskih so ga 1448 z ženitvijo pridobili vitezi Širski. Ti so grad zaradi njegove odročne lege v 16. st. opustili in na nasprotnem, levem bregu Krke pozidali novega.Iz še ohranjenih razvalin lahko razberemo stolpasto obliko gradu. Ostanki južnega kamnitega zidu z zaobljenima vogaloma izdajajo za romaniko značilno zidavo iz klesancev, položenih v pravilne vrste, kar uvršča nastanek Stare Soteske v 12. st. Romansko stolpasto jedro je v času pozne gotike dobilo dvojno, v temeljih ohranjeno obzidje s stolpi in obrambne jarke.Grad je imel globoko v živo skalo vklesane ječe, ki si jih je v drugi polovici 18. st. ogledal tudi J. V. Valvasor. V njih je konec 15. st. na svojo usodo čakala hči tedanje lastnika Soteske Jurija Širskega, ki se je proti očetovi volji zaljubila v svojega domačega učitelja.

Grad Rožek (nemško Roseckh) je stal v naselju Podturn pri Dolenjskih Toplicah v občini Dolenjske Toplice.Grad so sezidali vitezi Rožeški v začetku 13. stoletja. Prvič je pisno omenjen leta 1249, kot Reizekke. Opuščen je bil v 19. stoletju.

slika Baza 20

Baza 20

Baza 20, najprej imenovana Točka 20, na kateri je bilo od aprila 1943 do decembra 1944 bivališče političnega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja, je edini na tako skriven način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi in je pomemben spomenik slovenske državnosti. Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov ni bila nikoli odkrita. V celoti ohranjena je zavarovana kot spomenik državnega pomena.

V Bazi 20 so živeli in delali člani Izvršnega odbora in Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in Protifašističnega sveta narodne osvoboditve (AVNOJ), Komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, tehnično osebje in drugi. Skupno je v 26 barakah živelo do 180 prebivalcev.

Vloga in pomen Baze 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki št. 16 (Baraka propagandistov) na Bazi 20. Razstava prikazuje vojaško in politično vodstvo odpora in opisuje dogodke in dejavnosti, na katere je vodstvo na Bazi 20 najbolj vplivalo. Tu izstopata zasedanje Zbora odposlancevslovenskega naroda v Kočevjuin zasedanje Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta SNOS v Črnomlju, ki sta najpomembnejša dogodka v medvojni graditvi slovenske državnosti. Predstavljeni so še nekateri takratni časopisi, množične organizacije in  sodelovanje z zavezniki…

Partizansko zdravstvo v Kočevskem rogu predstavlja vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji druge svetovne vojne. V na skritih krajih zgrajenih in glede na vojne razmere dobro opremljenih in oskrbovanih bolnicah so ranjenci pod zdravniškim nadzorom hitreje okrevali, saj niso bili izpostavljeni vsakodnevnim naporom borbenih enot.

Takšna skrb za ranjence odporniškega gibanja je bila začrtana na sestanku partizanskih zdravnikov v začetku junija 1942 v Tisovcu. Organizacijo in gradnjo bolnic je prevzel dr. Pavel Lunaček-Igor. Prva bolnica je začela delovati v začetku junija 1942 v gozdarski koči na Daleč hribu. Imenovali so jo Centralna bolnica. V italijanski ofenzivi poleti 1942 je bila požgana, zato so že septembra pričeli graditi tako imenovane konspirativne bolnice. Navadno so jih gradili na dnu globokih, poraščenih vrtač. Gradile so jih stalne ekipe, sestavljene iz zaupnih tesarjev in mizarjev.

slika Kočevski Rog

Kočevski Rog

Kočevski rog obsega več kot petsto kvadratnih kilometrov razgibanega kraškega sveta med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino. Najvišji vrh je 1099 m visoki Veliki Rog.

Podnebje je hladno in vlažno, kar je posledica mešanja alpskih, sredozemskih in celinskih zračnih tokov, zaradi česar so kočevski gozdovi še posebej primerni za gobarjeneje. Gozdovi so predvsem jelovo-bukovi, najpomembnejše drevesne vrste pa jelka, bukev, smreka, javor, brest, jesen, lipa, divja češnja. V ohranjenem naravnem okolju so preživele tri največje evropske zveri (volk, medved in ris), parkljarji, pa tudi ujede, sove in druge prostoživeče živali.

V Rogu so se ohranili tudi trije pragozdovi , kje najdemo Rajhenavsko jelko (Abies alba), ki je z obsegom 496 cm tretja najdebelejša, z višino 51,5 m pa najvišja jelka v Sloveniji. Ocenjena starost je 500 let. Lesna masa: 38 kubičnih metrov. Ime je ta jelka dobila po rajhenavskem pragozdu, ta pa po vasi Rajhenav, ki se nahaja v bližini.
Danes ima Rog le malo stalnih prebivalcev. Tradicionalne gospodarske dejavnosti so kmetijstvo, gozdarstvo (pred sto leti so nakuhali več kot polovico slovenskega oglja), danes tudi lov in (lovski) turizem. Kočevski rog predstavlja enega redkih otokov še kvalitetno ohranjene narave v Sloveniji in Srednji Evropi.

Nastanek žage Rog leta 1894 je povezan z izgradnjo kočevske in dolenjske železnice, ki sta omogočili hitrejši in cenejši prevoz lesa iz Roga. Bila je prva moderna parna žaga v Rogu. V novonastalem naselju je v času največjega razcveta pred prvo svetovno vojno delalo okoli 400 delavcev, ki so letno predelali tudi do 40.000 m³ lesa. Žaga je bila največji in najmodernejši lesnoindustrijski obrat v Sloveniji. Imela je lastno kovačijo, strojno, kolarsko in ključavničarsko delavnico, moderno sušilnico, elektrarno in svoj vodovod. Za zbiranje deževnice sta bili zgrajeni dve ogromni cisterni. Do oddaljenih predelov so zgradili 32 km ozkotirne železnice. Konkurenca v Sredozemlju, kamor so izvozili največ lesa, zlasti pa gospodarska kriza po letu 1930 sta žago spravili na kolena. Leta 1935 je prenehala obratovati. Stroje so razprodali. Poleti 1942 so jo požgali italijanski vojaki. Po vojni je v obnovljeni stavbi uprave  živel revirni gozdar z družino, danes je v njej skavtski dom. Drugi objekti so v ruševinah, vse bolj jih prerašča gozd, a so priljubljena izhodiščna točka za vzpon na vrh Roga.

Reka Krka

Krka je najdaljši desni pritok Save v Sloveniji. Izvira v Suhi krajini, teče najprej proti jugovzhodu, nato zavije na severovzhod, teče skozi Novo mesto in po vsej dolžini po Krški kotliniter se pri Brežicah izliva v Savo. Po dolžini je druga najdaljša povsem slovenska reka (za Savinjo) in največja reka na Dolenjskem.
Sprva teče 28 km daleč proti jugovzhodu po široki dolini, nastali vzdolž žužemberškega preloma, ki ima zelo nenavaden prečni prerez: reka teče večino poti po ozki, 10–25 m globoki dolini s strmimi pobočji, ki si jo je izdelala v živoskalno podlago starejše doline, od katere je ostalo 1–2 km široko dno na obeh straneh reke, na katerem so našle obilo prostora številne vasi in njihova polja. Na poti skozi Suho krajino se Krka neopazno povečuje, saj priteka vanjo z obeh strani voda iz kraškega podzemlja Suhe krajine, Mnogi so drobni izviri, ki se okrepijo le ob dolgotrajnih deževjih, nekateri pa so prav mogočni, kot npr. Globočec, desni pritok pri Zagradcu, iz katerega se s pitno vodo oskrbuje velik del Suhe krajine.

Posebnost tega dela doline so lehnjakovi pragovi, saj je Krka naša edina večja reka, ki odlaga lehnjak (domačini mu pravijo lahkovec ali lahki kamen); najštevilnejši in najlepši so med Zagradcem in Žužemberkom ter med Dvoromin Gornjim Kotom. Lehnjak je iz kalcijevega karbonata, ker pa se odlaga na mahovih in drugem vodnem rastlinju, je zelo luknjičast in lahek ter razmeroma mehak in so ga nekoč uporabljali tudi kot gradbeni kamen.Ob lehnjakovih pragovih so nekoč delovali številni mlini in žage, ki so danes vsi razen enega opuščeni.

Pod Dvorom se značaj doline Krke povsem spremeni: široka dolina preide v ozko, kakšnih 5 km dolgo sotesko med strmima pobočjema Ajdovske planote na severni in Kočevskega Roga na južni strani. Na spodnjem koncu soteske so ostanki istoimenskega gradu, kmalu za njim pa napravi reka izrazito koleno in se usmeri proti severovzhodu. Z desne se ji pridružita Radeščica in Sušica, dolina pa se razširi v majhno Straško kotlinico.

Ob zgornjem toku Krke so nekoč delovali številni mlini in žage, saj je bil to edini vir vodne energije za celotno Suho krajino. »V 2. polovici 19. stoletja so redno mleli v 24 mlinih, phali ječmen, proso in ajdo v 3 stopah, izdelovali sukno v 2 valjkalnicah, žagali na 14 žagah in kovali v 5 kovačijah. Pri slednji številki niso upoštevani veliki kovaški in železolivarski obrati v Zagradcu in na Dvoru ter papirnica in usnjarna v Žužemberku. Po koncu 2. svetovne vojne so vodni obrati drug za drugim umirali, nekaj opuščenih še vedno stoji (npr. v Praprečah), v celotni zgornji dolini pa deluje samo še Štupnikov mlin v Zagradcu.

Danes je neposredno z reko povezan turizem, tako v zgornjem toku, kjer je ob reki več turističnih kmetij, kot ob spodnjem toku, kjer je najpomembnejša turistična točka grad Otočec. Reka Krka je zato idealna za vse ljubitelje ribolova in vodnih aktivnosti ( kajak, kanu, rafting,..)

Kulinarika

Če vas med obiskom Dolenjskih Toplic in okolice zagrabi lakota obvezno obiščite gostilno Oštarija. V Oštariji boste lahko preizkusili lokalno in avtohtono pridelano hrano izpod rok kuharskega mojstra Roberta Gregorčiča, ki pozabljene recepte naših babic nadgradi s ščepcem sodobne kulinarične kreativnosti. Posebno pozornost namenjajo izboru sestavin, ter tesnemu sodelovanju z lokalnimi pridelovalci, s katerimi uspešno postavljajo Dolenjsko regijo na kulinarčni zemljevid Slovenije.

V gostilni Štravs iz Podturna bodo svoje mesto našli vsi ljubitelji rib, predvsem postrvi, pa tudi preostalih morskih dobrot. Gostilna je poznana predvsem po hrustljavo pečeni in kuhani postrvi ter domačih divjačinskih klobasah in salamah.

Izkušeno kulinarično osebje vam bo v gostišču Kolesar postreglo s širokim izborom domače hrane, hišnih posebnosti ter jedi po vašem izboru, dnevno pa so na voljo tudi kosila. Ob vikendih pa se na ražnju vrtita jagenjček ali odojek.Gostišče pa je še posebej poznano po svoji jurčkovi in česnovi juhi, ciganskemu krožniku , ocvirkovih pogačicah ter jedi iz krušne peči.

V mesecu oktobru pa lahko v Dolenjskih Toplicah obiščete prireditev Topliško Jabolko z bogatim in pestrim programom, razdeljenim na strokovni in zabavni del. Tako vsako leto poteka borza za lokalno oskrbo ter ocenjevanje domačih jabolčnih zavitkov, sokov in kisov. V večernem delu zabavnega programa pa pridejo na svoj račun vsi želji dobre zabave z lokalnimi ansambli.

Ostale zanimivosti

Vinorodni okoliš Dolenjske pokriva le tista območja, kjer so še dani pogoji za uspevanje vinske trte,zato znatno manjši od geografske opredelitve Dolenjske . Dolenjski vinorodni okoliš predstavljajo manjši griči, raztreseni na tem območju, ki so med seboj ločeni z manjšimi ali večjimi dolinami. Vinogradi ležijo na bolj ali manj strmih pobočjih, do nadmorske višine 400 m. Posebna značilnost dolenjskega vinorodnega okoliša so vsekakor tla v katerih raste cviček. Cviček je poleg toskanskega chiantija edino vino na svetu, sestavljeno iz rdečih in belih sort grozdja. Ker ima nizko stopnjo alkohola (8,5 do 10 %) ter prijetno kislino, je zelo pitno vino in se odlično prilega k vsem jedem. Cvičku med vini pripisujejo še posebej veliko zdravilnih učinkov. Več kisline in nižja alkoholna stopnja, ki sta ga nekoč odrivala na obrobje slovenskih vin, sta se izkazala za njegovo prednost. Zaradi prve je priporočljiv za sladkorne bolnike, druga ga uvršča med dietetična vina. Obenem vsebuje flavonoidne snovi, ki pozitivno vplivajo na zdravje, saj zmanjšajo kardiovaskularna tveganja. Cviček ugodno vpliva na prebavo, pospešuje tek, preprečuje nespečnost in krepi krvni obtok.

V Soteski si lahko ogledate Depo starih avtomobilov, gasilskih črpalk, motorjev in vprežnih vozil. Muzej je odprt med 14:00 in 19:00, nahaja pa se v bivšem grajskem hlevu.

V kraju Oberh si lahko ogledate destilarno in čokoladnico Berryska, kjer boste izvedeli vse o destliciji in spoznali skrivnosti priprave vrhunskih Berryskinih čokoladnih dobrot.

Med prekrasnimi dolenjskimi griči v kraju Cerovec pri Dolenjskih Toplicah, si lahko ogledate zeliščarsko Kmetijo Plavica kjer čistega zraka, rodovitne zemlje ter znanja o zdravilnih rastlinah ne primanjkuje. Jože Majes s pomočjo svoje družine in drugih pridnih rok skrbi, da ima Kmetija Plavica zdravilno rastlino za vsako novodobno tegobo in bolezen.